2024-07-20T00:00:00+02:00
Loading Dogodki

V Muzeju pošte in telekomunikacij je od 5. 10. do 30. 11. 2023 na ogled razstava  klasika slovenskega modernizma  ̶  slikarja, grafika, kiparja, likovnega pedagoga in akademika Janeza Bernika.  Z razstavo povezujemo umetnost in tehniko ter obeležujemo umetnikovo 90. letnico rojstva.

Na ogled je pet olj na platnu, dve grafiki in ena matrica na cinkovi plošči, kjer so vpletene podobe telefonskih aparatov. Umetnikova dela je posodila ena izmed dedinj Romana Bernik Gostič.

O slikarju in njegovem opusu je  spregovoril umetnostni zgodovinar  akad. prof. dr. Milček Komelj (prepis nagovora)

Razstava del Janeza Bernika z motiviko telefonov v Muzeju pošte in telekomunikacij v Polhovem Gradcu (5. oktobra 2023)

Razstavni prikaz del Janeza Bernika, povezanih z motiviko telefona, je v počastitev 90-letnice umetnikovega rojstva vključen v sklop muzejske predstavitve telefonskih aparatov. Taka razstava je sicer priložnostna in fragmentarna, a je v pričujočem zgodovinskem kontekstu Muzeja pošte in telekomunikacij gotovo zanimiva in smiselna. Tako kot smisel komunikacije prek telefona je tudi smisel umetnosti v sporočanju oziroma komuniciranju, a gre v likovni umetnosti pri tem za mnogo kompleksnejše sporočanje z obliko, barvo, razmerji in kontrasti, s simboličnimi namigi ter izrazno intenzivnostjo, s čimer umetnik izpričuje svoj odnos do stvarnosti in svojo duhovno intenziteto, ki je za moč umetnosti temeljna in gotovo bistveno presega zgolj omejitev na neposredno, kaj šele aktivistično usmerjeno informacijo, s katero žal vse pogosteje enačijo umetnost dandanes.

Bernik se je z vso duhovno intenziteto radikalno usmeril na temeljna človeška vprašanja v osemdesetih letih 20. stoletja. Takrat se je v svojem ustvarjalnem iskanju docela prepustil eksistencialnim in eshatološkim vprašanjem in je svoje geometrizirane like preobrazil v podobe ljudi, ki strmijo predse, prenašajo svoje ustvarjalne atribute kot slikarska platna, rešujejo uganke sveta, ekstatično skačejo ali strmijo v omejenost in hkrati popolnost, ki jim jo simbolizira krožni ris; zato so v svoji monumentalnosti videti kot junaki z nekdanjih oltarnih slik, posvečeni naponu večnega človeškega iskanja in so v bistvu bogoiskateljski. To odtlej v njegovi umetnosti počno venomer, do neskončnosti, ad infinitum, kot se imenuje eden od Bernikovih tovrstnih grafičnih ciklov, in tak iskalec je bil tudi sam umetnik; zato so take podobe – kar nekaj iz tega časa jih je pravkar razstavljenih na Bernikovi spominski razstavi v njegovih rodnih Guncljah – v bistvu avtoportretne.

Že od samega začetka pa je umetnik v slike vključeval tudi črke oziroma pismenke in pisavo pa tudi številke, in je skozi lepoto in nerazberljivo enigmatičnost različnih pisav izrazil tudi spomin na kulturno izročilo človeštva, ki se ga je posebej zavedel tudi med kopiranjem srednjeveških fresk z glagolskimi napisi; z neberljivostjo take pisave pa je tudi zavestno nakazal, da je bilo tedaj mogoče pripovedovati zgodovinsko resnico le z zaprtimi usti. Ne glede na to je predvsem nakazoval, kako je svet ob vseh izginulih pričevanjih potopljen v nerazvidnost in enigmatičen oziroma skrivnosten, tako kot je bila vselej skrivnostna tudi njegova umetnost. Na tej stopnji se je umetnik po koncu 50. let uvrstil med evropske pionirje t. i. letrizma, njegova sporočila pa so nosila naslove PismoListinaZapis in podobno. Ko je v podobe vključeval tudi magmatsko ali reliefno zrnato otipljive površine, ki so ponekod zaobsegle celotno platno kot steno s sledovi grafitov – spomin nanje je razviden tudi na eni izmed razstavljenih zemeljsko toniranih podob z vključeno telefonsko številčnico –, pa se je vključil tudi med predstavnike nekdanjega informela; a je take informelske prijeme povezoval tudi z jasno arhitektonsko formo.

V mladostnem času je bil Bernik s svojo veliko nadarjenostjo razpoznan kot najbolj perspektiven in najbolj odziven preizkuševalec novih ustvarjalnih tokov med slikarji in grafiki svoje generacije in je bil v tekmi za svetovno aktualen izraz vpet v omrežje vplivnih galeristov, posebno Zorana Kržišnika, ki so skušali doseči, da bi se v sklopu jugoslovanske umetnosti svetovno uveljavila tudi izbrana slovenska imena. Zato se je Bernik navzven tudi naglo spreminjal in prilagajal, a je vedno presenečal z vrhunskim obvladovanjem svojega métiera, napolnjenega s specifičnim, četudi lahko hermetičnim sporočilom, zato je v resnici postal osrednji slovenski umetnostni »reprezentant«, o čemer so pričale tudi številne nagrade na grafičnih bienalih in drugih svetovnih razstavah.

Po sredini 60. let in po teh v osnovi abstraktnih dosežkih pa je v svoje delo v duhu t. i. poparta in oblik nove figuralike vključil tudi figure in predmete, med katerimi je dobil poleg jabolka, baročno vzvalovljenega stola, vsakršne z napisi opremljene embalaže in poznejše mize s kruhom, prepoznaven status tudi telefon, a gotovo ne le zato, ker je imel telefon doma – ta je kot muzejski eksponat dodan tudi tej razstavi –, ampak kot pomenljivo znamenje časa in medčloveških odnosov, ki lahko seveda potekajo na zelo različnih ravneh; telefon pa je bil najbrž tudi v njegovih očeh moderno nadomestilo nekdanjih besednih zapisov in s tem tudi nadomestek nekdaj običajnega pisemskega dopisovanja.

Telefon kot komunikacijsko sredstvo v vlogi likovnega motiva že sam po sebi napeljuje tudi k izražanju simbolike tovrstnih pomenov; v očeh esteta, kakršen je bil Bernik, pa s svojo predmetno pojavnostjo učinkuje tudi kot lepotna forma, kakršni se posvečajo industrijski oblikovalci, saj se skozi vizijo idealnih telefonskih aparatov razkriva tudi njihov odnos do sicer uporabnih likovnih oblik. Mehke forme telefona s slušalko, ki s svojo blago usločenostjo skorajda spominja na ukrivljenost nekakšnega pričakujočega zarodka, in s številčnico, ki spominja na v umetnosti pogosto številčnico stenske ure ali pa se mu ukrivlja v obliko slikarske palete, so tako vstopile tudi v repertoar Bernikovega oblikoslovja.

Njegova najbolj znana grafika s telefonom v več sorodnih variantah je motivno preprosta, a skrajno elegantna podoba pokončnega pravokotnega telefona z vključenim starinskim tipografskim napisom T E L in besedilom na ohišju, okroglo številčnico in obešeno slušalko, ki z vitkim proporcem in linijsko izpeljavo ter kontrastno razčlenitvijo izpričuje njegov velik smisel za kompozicijsko harmonijo, ki jo je Bernik razbral v tem aparatu oziroma v izčiščenosti njegovih stiliziranih oblik, ki jih je v svojih grafikah še nekajkrat prilagodil geometriziranim kompozicijam ali pa je belo telefonsko slušalko na temni ploskvi povezal s svetlimi črkami, ki aludirajo na potrošniško popularno coca-colo. Zato ga je natančno upodobljeni ali svobodneje preoblikovani telefon pritegnil predvsem kot estetski predmet, ki je danes videti tudi že muzejsko starinski, v takem umetnikovem pogledu nanj pa bi lahko dojeli tudi vzgibe tedanjega t. i. reizma, katerega pripadniki so se usmerjali zgolj na poudarjanje eksistence predmetov v njihovi samozadostni in prvobitni pojavnosti in so celo na človeška dogajanja gledali le kot opazovalci oblik in gibov, tako kot je poleg pesnikov počel tudi Bernikov literarni sopotnik Rudi Šeligo, ki je z očmi nekakšnega reista pisal tudi o Bernikovi grafiki človeške roke le kot o predmetu; a je pozneje v ugledano stvarnost tudi on vnašal magične pomene in si želel na naslovnici svojih knjig poznejša Bernikova figuralna dela.

Tako oblikovan telefon učinkuje že s svojo lepotno eksistenco, morebitno nadaljnjo razlago pa si mora gledalec vanjo projicirati sam, tako kot so poznavalci Bernikovega življenja iskali dodatne pomene tudi v podobi arhetipskih jabolk, v katerih so odkrivali eros ali črvivost. Nosilci najbrž razvidnejših pomenov pa so telefoni na tistih Bernikovih slikah, na katere so estetsko vključeni kot del oziroma pritiklina ambienta, ki opozarja na brezosebnost komunikacije z ukinjenimi pogovori iz oči v oči, na kakšni od grafik pa se morda pogovarjata tudi sam telefon in njegova pokonci postavljena slušalka. Taki telefoni najrazvidneje izstopajo na podobah z brezosebnimi družbenimi veljaki na direktorskih foteljih, ki naj bi opozarjale na odtujenost med ljudmi, če že ne na njihovo razčlovečenost.

Take nehumane ljudi je Bernik v 60. letih slikal kot brezdušne, brezosebne silhuete ali kot mafijaške povzpetneže, kakršna je na sliki s telefonom na vogalu stene figura na razpotegnjenem oblastniškem fotelju. Stilizirana človeška silhueta z lebdečo telefonsko slušalko kot dopolnitev fragmentarne glave na eni izmed slik tudi očitno kaže, da je postal telefon celo nepogrešljiv del človeka, saj se mehka slušalka lepo prilagaja njegovim organskim formam. V estetskem aranžmaju valovitih oblik s telefonsko slušalko in steklenico coca-cole pa so predmetni elementi očitno del standardnega popartističnega repertoarja, ki je pri umetnikih bodisi zadovoljno bodisi kritično ali ironično kazal na vse večjo poplitvenost oziroma amerikanizacijo nekdanjega sveta, s čimer so razkrivali hkrati tehnizacijo in trivializacijo v načinu vsakdanjega življenja, nekdaj povezovanega s potrošništvom kot izhodiščem za uniformiranost današnje naraščajoče globalizacije, ki izničuje bogastvo posameznosti in individualnosti. V vlogi skrite nevarnosti je vstopil na ploskovni sliki v temačno nerazviden arhitektonski prostor z žarnico, steklenico coca-cole in svarilno dvignjeno telefonsko slušalko tudi predpotopen nosorog, ki je bil prav tako navzoč v svetovni literaturi absurda, v kateri je med pritiklinami sodobnega sveta toliko bolj izpostavljen s svojo arhaičnostjo, v likovnem smislu pa z razgibano razčlenjenostjo svoje ostrorobe silhuete. Na eni od (sicer nerazstavljenih) grafik pa telefonska slušalka in paleta kot telefonska številčnica kot kozmična pojava dominirata nad s številkami zasajenim vzvalovanim obzorjem in se likovno povezujeta z eleganco aristokratsko celopostavnega čuječnega psa. Na eni od grafik pa številka v trikotniku, značilnem za Bernika, ob sliki telefonske slušalke, ki se strastno potaplja v razgibano krajinsko silhueto pod stripovsko shematičnimi oblaki, že sama po sebi prenavlja Bernikovo trajno afiniteto do številk in črk, ki poživljajo likovno tkivo tudi še na kaki njegovi drugi podobi s telefonom; na kakšni od tovrstnih grafik pa je telefonska slušalka odložena na belino značilnega trikotnika v temnem kvadratu z zgoraj porezanimi robovi. S takimi podobami se je Bernik vključil v likovne usmeritve, ki so reagirale na aktualne družbene pojave in na izrecno likovne težnje, ki so preferirale jasne ploskve in čiste oblike oziroma ostre obrise, tudi na vse to pa se je Bernik odzval predvsem kot velik estet in iskalec možnosti za enigmatično posredovanje prikritih sporočil.

S tako naravnanostjo je postalo Bernikovo delo malone sinonim za vpetost slovenske likovne umetnosti v svetovne tokove povojnega časa, kar je umetniku prineslo zunanje uspehe, pa tudi očitke, da ni dovolj izviren, ter na drugi strani veliko občudovanje in nasprotovanje manj uspešnih; vsi pa so mu morali priznati vsaj izjemen estetski smisel, ki je skušal sleherno zamisel z veliko lahkoto dognati vsaj do formalne popolnosti. Vse njegovo zgodnje delo, sledenje spremembam v svetu in premlevanje o njem, od katerega se je dvigal v poljane estetsko nadziranih abstraktnih likovnih prostranstev, se je ob vsej ustvarjalni avtonomnosti vsaj v luči njegovega poznejšega »razvoja« sčasoma izkazalo predvsem kot izhodišče. S takega izhodišča pa se je, oprt na spoznanja o izrazni moči likovnih sredstev, ki so temeljila na geometrijskih oblikah in redukciji na bistveno in jim je ostajal vseskozi zvest, nazadnje, po petdesetletnici življenja, usmeril le še v duhovno globino, tako v bolj abstraktno zasnovanih delih, ki jih je povezoval s sencami na duši, kot v vse bolj figuralno usmerjenih in krčevito ekspresivnih umetninah. In šele pri tem se je, vsaj kot je komentiral prijateljem, počutil, kot bi se zares dokončno srečal s samim sabo in ustvarjalno uresničil svoje primarne duhovne vzgibe.

V svojo umetnost je vključil arhetipske, še posebej biblijske like, v želji po čim večji duhovni izraznosti in prepričljivosti pa se je skušal odmakniti od vsakršne virtuoznosti in je zato včasih slikal celo z levo roko in na trenutke celo miže. Vse bolj se je prepuščal samoti, a je hkrati intenzivno sodeloval z ustvarjalci Nove revije in si v kritičnih, za našo svobodo prelomnih časih prizadeval za etično preroditev Slovencev in samega sebe. Nazadnje je v pogovorih celo poudarjal, da je končno rešen vseh galeristov, da ga zunanji uspehi in usoda njegovih slik prav nič več ne zanimajo in da išče le še resnico sveta in notranjo lepoto, pri čemer je razreševal večno etično nasprotje med dobrim in zlim. Dobro je vse bolj dojemal v požrtvovalnosti ljubezni za nič, ki mu jo je ponazarjala ob Kristusu klečeča sočutna žena. To iskanje je uprizarjal s svojimi figurami kot iskalci, ki se pogovarjajo le še s samimi sabo ali svojim neznanim Bogom, telepatsko, z gestami in pogledi ali zleknjeni v sanjah, in zato ne potrebujejo nobenih telefonov.

Zaprt v svojo samoto na gorenjski Breznici je umetnik svojim prijateljem, ki so vse bolj odhajali s tega sveta in jih je ostajalo vse manj, vse raje telefoniral, in to po cele ure, in pri tem razglabljal o stanju duha pri nas. Njegovemu človeku pa se je na slikah kot motivni repertoar na novo pridružila mistična pokrajina, kakršno si je včasih zamišljal že med ustvarjalnimi začetki, obljudena le s starodavnimi katedralami, ožarjenimi obzorji in pokopališči s križi ter posvečenimi jezeri in prišiljenimi gorami; ko je risal osnutke za neuresničeno kapelo v Kočevskem rogu, pa naj bi njene zvonove poganjal samo še veter.

Telefoni v njegovi umetnosti ostajajo zgovorni kot nosilci elegantnih gibkih oblik in kot znamenje časov, ko je umetnik iskal lepoto v eksistenci teh lepo zaobljenih predmetov in je dojemal njihovo sporočilno funkcijo v razmerju do ljudi, ki so jim telefoni v zgodovini služili kot življenjska nujnost in kot znamenje časov. Različna sporočila, ki so jih sprejemale njihove slušalke, je izjavljal in usmerjal le vsakokraten človek, Janez Bernik pa jih je pri tem prilagajal svojim pogledom na načine likovnega komuniciranja in vsakokratni estetiki. V tej luči so tedanji klasični telefoni v takih, za koga danes že muzejskih oblikah postali tako nujna pritiklina in najrazvidnejši simbol človeške komunikacije, da jih opažamo tudi še v delu nekaterih drugih Bernikovih umetniških vrstnikov, zato bi bilo gotovo mogoče pripraviti tudi še obsežnejšo razstavo z vključeno motiviko telefona v slovenski umetnosti nasploh, in to v najrazličnejših funkcijah.

Jože Ciuha je na primer naslikal med političnimi opicami rdeči telefon, kot aluzijo na oblastniško hierarhijo in z namigom na komunikacijo med svetovnimi voditelji. Tinca Stegovec pa je na svoji najbolj osebni grafiki Klic upodobila sámo sebe, ko kliče z uličnega telefona. Takrat se je namreč počutila tako izgubljeno, da si je nujno zaželela tolažbo duše, ki bi jo razumela, in je zato poklicala svojega profesorja Božidarja Jakca. Božidar Jakac pa je kot stalno oblegana osebnost v življenju toliko časa preživel s telefonom v roki, da je celo pred smrtjo s prtičkom pred usti klical gospo Univerzo, misleč, da drži v dlani telefonsko slušalko. Prav on pa je tudi prvi spodbujal Janeza Bernika pri študiju grafike, ga učil kislinskega obdelovanja grafičnih plošč, kakršne so informativno predstavljene tudi na tej razstavi, in občudoval njegov izjemni talent, a je spoznal tudi Bernikovo izjemno delavno zagnanost in trmoglavost, in je pozneje tudi ob trendih, ki jih ni odobraval, videl v njem resnega sogovornika; ob umetnikovem prerodu, usmerjenem v duha, pa je kot nekdanji ekspresionist pred Bernikom iz spoštovanja celo razorožen pokleknil in njegovo poglobitev, če že ne navidezni preobrat, oznanjal kot vrnitev izgubljenega sina, prav ta biblijski motiv pa je umetnik tedaj večkrat zelo prepričljivo upodobil.

Janez Bernik je bil odsev časov, v katerih ni mogel prezreti niti telefona, ne njegove lepote niti ne vloge v komunikacijskih razmerjih. Slikal ga je predvsem ob brezdušnih oblastniških povzpetnikih, med grožnjami nosorogov, a tudi med bolj lirično blagoglasnimi znamenji; nazadnje pa se je od vsega, kar je bilo povezano z vsakodnevnostjo, umaknil, se izluščil iz lupin »zapovedanih« likovnih usmeritev in se poglobil v vprašanja večnosti, v zavzetosti za slovensko državo pa tudi kritičnemu razkrivanju novejše slovenske zgodovine; svoja sporočila je vse raje spreminjal v pesniške verze, ki jih je vrisoval tudi v telesa svojih ljudi in angelov, telefon pa mu je najbrž pomenil le še osebno, a srčno vez med zemeljskimi prijatelji, naseljenimi na nebo z Bernikovimi križi ali pod zemljo z Bernikovim nebom, če parafraziram njegove slike, vez, ki mu jo je nazadnje lahko nadomestil le še spomin ali neposreden pogovor z onstranstvom, kamor zro njegove najbolj bernikovske, odrešitev iščoče figure. Zdaj, 90 let po svojem rojstvu, se prek telefona oglaša le še v našem spominu, sicer pa se z nami pogovarja v svojih umetninah, na katerih vsaj v nekem obdobju njegove ustvarjalnosti nastopajo v družbi z njegovo pisavo in znamenji tudi telefonske številčnice in njegov nevidni glas posredujoče ljubeznive slušalke.

 

 

 

 

Deli to zgodbo!