V spomin: dr. Romana Erhatič Širnik
13.01.2017
Dr. Romana Erhatič Širnik (1950–2017)
Ob koncu leta 2016 je dr. Romana Erhatič Širnik, univerzitetna diplomirana biologinja in ekonomistka ter magistra in doktorica znanosti, strnila svojo delovno dobo v Tehniškem muzeju Slovenije (TMS). Vsega nekaj dni po novem letu smo se njeni nekdanji sodelavci morali soočili z njenim povsem nenadnim in za vse nas zelo bolečim slovesom. Kadar človeka doseže tako slaba novica, ji sprva ne moreš niti ne želiš verjeti. Ko se poslavljajo neznanci se tega skoraj ne zavemo, ko se sodelavci ali sorodniki, je to povsem nekaj drugega.
Vseh svojih 40 delovnih let je posvetila TMS. Od prvega do zadnjega dne. Delo na področju biologije, varstva narave in muzeologije je bilo njeno poslanstvo, ki mu je namenila vso svojo umsko in fizično moč. Sprva kot odgovorna kustosinja za gozdarski, lesarski, lovski in ribiški oddelek TMS, ki so zajemali skoraj polovico celotnega muzeja. S kadrovsko krepitvijo muzeja sta ji preostala lovski (Slovenski lovski muzej) in ribiški oddelek.
Z lovsko in ribiško tematiko je pripravila doma in v tujini več samostojnih občasnih razstav. Rezultat raziskovalnega dela na omenjenih področjih sta dve samostojni monografiji ter več kot sto prispevkov v strokovnih revijah (v Cobissu je zajetih 86 enot). Mikale so jo tudi sorodne vsebine. Predvsem bionika, biološka veda reševanja tehniških vprašanj s posnemanjem vzorov iz narave, kjer je orala ledino na naših tleh. Najvidnejši rezultat tega je bila gostujoča razstava Deželnega muzeja za tehniko in delo iz Mannheima leta 1999, kar je bilo prvo gostovanje te razstave izven meja Nemčije. Njen dodatek razstavi je bila predstavitev pomembnih dosežkov slovenskih raziskovalcev bionike. Organizirala in izvedla je več delavnic, na katerih so predstavili številne dosežke priznanih evropskih univerz in inštitutov domači javnosti. Tuji javnosti je na mednarodnem kongresu bionike leta 2004 v Bremnu predstavila dosežke domačih strokovnjakov.
Bila je soavtorica pri pripravi stalne razstave in kataloga Slovenskega planinskega muzeja (živali v gorskem svetu) in pri pripravi razstav o sokolarstvu in ribištvu, kjer je sodelovala tudi z Loškim muzejem. Na gradu Bogenšperk je pripravila razstavo »Valvasorjev pogled v naravo«, ki je del dolgoletnih prizadevanj javnega zavoda Bogenšperk, treh nacionalnih muzejev in mnogih posameznikov za celovito predstavitev Janeza Vajkarda Valvasorja na gradu, v katerem so nastala njegova najpomembnejša dela. Njen zadnji veliki projekt je bila razstava »S tehniko do zdravja«. Nastala je v sodelovanju med TMS in Fakulteto za elektrotehniko Univerze v Ljubljani, vključenih pa je bilo še mnogo posameznikov in ustanov iz Slovenije in tujine. Dr. Romana Erhatič Širnik je ena od treh avtorjev razstave in publikacije Biomedicinska tehnika v Sloveniji, ki je bila predstavljena 2015 v prostorih SAZU.
Leta 2007 ji je Ministrstvo za kulturo RS podelilo naziv muzejska svetnica. Nesporno je temu nazivu botrovalo tudi priznanje Mednarodnega sveta za lov in ohranitev divjadi (CIC), s sedežem v Parizu, lovskemu oddelku TMS oz. Slovenskemu lovskemu muzeju. V času svojega službovanja v TMS je sodelovala s številnimi organizacijami doma in v tujini (predvsem z univerzami in inštituti v Nemčiji). Bila je članica Društva za tehnično biologijo in bioniko (Nemčija), predstavnica TMS v evropski mreži ekspertov za bioniko BIOKON s sedežem v Nemčiji in ekspert nacionalne CIC organizacije.
Upokojitev ni bil njen najsrečnejši trenutek v muzeju. V njej je še vedno tlela uka žeja po novih izzivih, po novih delovnih zadolžitvah in po novih muzejskih razstavah. Duh pogosto prekaša telo po svojih zmogljivostih. Tega se vsi tisti, ki smo že zašli v zrela leta, zelo dobro zavedamo. Pomirjujoče je bilo naše prepričanje, da bo še pogosto prihajala v svoj nekdanji kolektiv. Že nekaj let pred upokojitvijo je pripravila idejni scenarij za celovito prenovo Slovenskega lovskega muzeja in ribiškega oddelka TMS, ki kliče k izvedbi. Računali smo na njo. Vodstvo muzeja je še pred njeno upokojitvijo poskrbelo za njeno strokovno naslednico, ki bi potrebovala njene nasvete, usmeritve in poznanstva. Pogrešali jo bomo kot strokovnjaka in kot človeka. Če želiš uspešno opravljati poverjeno delo, potrebuješ oboje.
Naj strnem ta zapis z njenim globokim in trdnim prepričanjem, da ima naše naravno okolje svoje meje rasti, ki jih ne gre presegati, da je edina alternativa našega časa sonaravno gospodarjenje z naravnimi bogastvi in da lahko tudi tehniški muzeji prikazujejo sonaravne in bionske pristope izkoriščanja naravnih virov in rabe fizikalnih zakonitosti narave nasploh. Trdno verjamemo, da ne bodo spregledani pri celostni prenovi TMS, ko za to pride čas.
Vladimir Vilman